Ferdinand Fabian: PRIZNAL JE
		Kategorija: Vera in politika Cena: 16,90 EUR   Spomini nemškega vojaka na ujetništvo v Jugoslaviji »Naj zanikam? Naj prekličem? mi je rojilo po glavi, medtem ko sem poslušal obširno priznanje krivde. Saj sem vendar slišal, kako se je godilo mnogim drugim, ko so preklicali piznanje. Sklenil sem molčati. Ponovno so me privedli pred sodnika. Sledilo je branje razsodbe in dobesedno so ponovili moje priznanje. Mislil sem si, da je bilo vendar dobro, da sem takoj tako voljno priznal. Do podpisa sem prišel brez običajnega mučenja. Podrobnosti iz zapisnika sploh nisem več zaznaval. Na smrt z ustrelitvijo, sem naenkrat slišal.« Zapiski, ki jih je zapustil Ferdinand Fabian, so več kot le naštevanje prestanih strahot nemškega vojnega ujetnika v Jugoslaviji. Pred nami so pričevanja človeka, ki sta ga usodno zaznamovali dve svetovni vojni. Po prvi je kot otrok doživel pregnanstvo z Južne Tirolske, ki je bila po razpadu Avstro-Ogrske priključena Italiji; po drugi pa je kot nemški častnik in tolmač pri hrvaški diviziji prišel v jugoslovansko ujetništvo in preživel skoraj sedem let v taboriščih in zaporih v Srbiji. Zaradi znanja domačih jezikov, slovenščine, hrvaščine in srbščine, je dobršen del ujetniške dobe kot tolmač spadal k priviligiranim in s tem je imel vpogled v preiskovalni mlin zmagovalcev pri iskanju vojnih zločincev. Posebno zanimivo je njegovo pričevanje o zasliševalcih, predvsem bivših častnikih nemške vojske različnih narodnosti, in o njihovih metodah. Zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov in pričevanj, so morali, pogosto sami obremenjeni s krivdo, priznanja izsiliti. Bil je priča preiskovalnim metodam maščevalnega sodstva in tudi sam je bil njihova žrtev. Njegovi spomini so svojevrsten dokument delovanja sodstva v povojni Jugoslaviji kjer so za potrebe tožilstva prevedli kar kazenski zakonik Ruske SFSR, zakon o pravdnem postopku so sprejeli leta 1948, prvi kazenski zakonik pa šele leta 1951. V tem času so potekali sodni postopki proti pravim in namišljenim vojnim zločincem, sodelavcem okupatorja in razrednega sovražnika, politično sumljivim somišljenikom, odkritim političnim nasprotnikom itd. Šele v zadnjih dveh desetletjih prihajajo na dan spoznanja, da so bili ti procesi daleč od poštenega sojenja, praviloma brez konkretnih dokazov in so v njih sistematično kršili človekove pravice. Tako je očitno, da za sistematično kršenje človekovih pravic niso odgovorni samo partijski in državni voditelji propadlega režima temveč v veliki meri tudi številni uradniki, oficirji, tožilci, sodniki ter vsi, ki so aktivno sodelovali v štiri desetletja dolgi zaroti molka o teh dogajanjih. Količina:

Nazaj na spisek knjig