Mišo Alkalaj: ZELENE LAŽI
		Kategorija: Vera in politika Cena: 19,90 EUR   V Zelenih lažeh Mišo Alkalaj ugotavlja, da teorija o tem, da se zemeljsko ozračje ogreva zaradi človeških izpustov CO2, ki jo je pojasnil v Podnebni prevari, ni edina, ki jo je znanost povsem diskreditirala, a jo poklicni okoljevarstveniki in mediji še vedno vztrajno ponavljajo. Tako so nam slednji že nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja. Primer so številne akcije Greenpeacea, WWF in še mnogih organizacij, ki nas strašijo z ozonsko luknjo, gensko spremenjenimi rastlinami, pred uporabo škropiva DDT, svinca, azbesta in živega srebra. Mediji in politiki v veliki večini podpirajo ta opozorila in to kljub temu, da so jih znanstvene raziskave odločno ovrgle. Časopisni naslov: Do leta 2012 bi lahko 4,5 milijarde ljudi umrlo zaradi globalnega ogrevanja, je le eden od od primerov medijskega zavajanja. Indice o z denarjem podprtih interesnih povezavah med politiko, gospodarstvom in poklicnimi okoljevarstveniki lahko brez težav najdemo tudi pri nas. 17. marca 2011 je vlada Republike Slovenije na predlog službe Vlade Republike Slovenije za podnebne spremembe imenovala člane Sveta za trajnostni razvoj. Direktor Službe za podnebne spremembe je Jernej Stritih. Svet za trajnostni razvoj je ̶ kot navaja uradna razlaga ̶ namenjen vzpostavljanju dialoga Vlade RS s predstavniki civilne družbe in gospodarstva o pomembnih vprašanjih trajnostnega razvoja, predseduje mu slovenska članica Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) Lučka Kajfež Bogataj. Med člani Sveta najdemo na primer tudi Vido Ogorelec, ustanoviteljico in direktorico Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, in Lidijo Živčič, strokovno voditeljico Focusa, društva za sonaraven razvoj. Med bolj zanimivimi člani Sveta za trajnostni razvoj velja omeniti še Uroša Merca, predsednika uprave podjetja BISOL, katerega glavna dejavnost je proizvodnja fotonapetostnih modulov (modulov za sončne elektrarne), vsaj tako piše v uradnem opisu sestave Sveta za trajnostni razvoj. Za svojo poslovno uspešnost je bil Uroš Merc leta 2009 izbran za podjetnika leta. V življenjepisu Jerneja Stritiha bomo med drugim našli: leta 1989 je s petimi partnerji ustanovil zasebno okoljsko svetovalno podjetje Oikos, ki ga je vodil v letih 1991–1993 in bil v njem zaposlen do leta 2006. Tudi za Lidijo Živčič lahko izvemo, da je leta 1999 ustanovila Oikos Ljubljana – študentsko organizacijo za trajnostno ekonomiko in menedžment. Ampak morda gre le za podobno ime. Med letoma 1993 in 1994 je bil Jernej Stritih državni sekretar za okolje na Ministrstvu za okolje in prostor, odgovoren za nacionalni program varstva okolja in mednarodno pomoč na področju okolja. Bil je tudi prvi predsednik nadzornega sveta Ekosklada, član uprave Umanotere od njene ustanovitve 1994 do 1996 in od 2005 do 2009, zadnji dve leti kot predsednik uprave. Bil je tudi predsednik društva za varstvo Alp CIPRA Slovenija in podpredsednik CIPRA International. Stritih ima tudi zasebno svetovalno podjetje za področje trajnostnega razvoja Stritih d. o. o. Vpogled v aplikacijo Komisije za preprečevanje korupcije Supervizor nam razkrije, da je Umanotera od januarja 2003 do junija 2012 iz javnih virov (večino od vladnih ministrstev) prejela 663.301,68 €, Focus pa 374.289,44 €. Obe okoljevarstveni organizaciji najdemo na istem naslovu: Okoljski center, Trubarjeva 50, Ljubljana. Na istem naslovu bomo našli sedeže ali pisarne še treh okoljevarstvenih organizacij, ki so prejemale javna sredstva: Zavod ITR ̶ 520.653,52 €, DRUŠTVO ZA ENERGETSKO EKONOMIKO IN EKOLOGIJO SLOVENSKI E-FORUM ̶ 279.875,83 € in že omenjeno DRUŠTVO ZA VARSTVO ALP CIPRA SLOVENIJA ̶ 126.164,69 €. Skupaj so torej slovenske javne finance samo na naslov Trubarjeva 50 v obdobju od januarja 2003 do junija 2012 prispevale 1.964.285,16 €. To so samo sredstva, izplačana neposredno iz slovenskih javnih virov (kar lahko Supervizor prikazuje), okoljevarstveniki pa prejemajo denar tudi iz skladov EU, od veleposlaništev in iz drugih virov. Ker je sploh večina slovenskih nevladnih organizacij tako ali drugače vsaj deklarativno zavezana varovanju okolja, si velja ogledati še podatke za CNVOS, zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij; Supervizor izda, da je od januarja 2003 do junija 2012 iz javnih virov prejel 2.209.559,86€. Vse to daje tudi vsaj malo čuden prizvok nazivu “nevladne organizacije”. Ugotavljanje BISOL-ovih prihodkov iz javnih virov je nekoliko bolj zapleteno, saj gre za več kapitalsko povezanih podjetij ̶ omenimo le tista, ki so od januarja 2003 do junija 2012 prejela neposredna nakazila javnih sredstev: skupaj jih je 3.284.731,30 € ̶ in najbrž vseh kapitalskih povezav sploh nismo našlo. Očitno se tudi pri nas splača biti okoljevarstveno osveščen. Ali je multinacionalni agrikulturni velikan Monsanto od kanadskega kmeta Percyja Schmeiserja izsilil velikansko odškodnino za gojenje patentirane ogrščice, ki se je na Schmeiserjevem polju znašla le zato, ker jih je “onesnažil” cvetni prah drugje gojene GSO?[1] Pojasnjevanje te medijske manipulacije bi lahko začeli v slogu odgovorov radia Erevan “načeloma da, ampak ...” Najprej, Percy Schmeiser ni mali kmet, ampak veleposestnik, ki dobro služi z gojenjem ogrščice (oljne repice) za veleprodajo industrijskim predelovalcem. Drugič, Schmeiserjeva pritožba proti zahtevani odškodnini je bila zavrnjena na vseh sodnih stopnjah. Njegova trditev, da se je patentirana ogrščica na njegovih poljih pojavila samo zaradi “onesnaženja” s cvetnim prahom od drugje, stoji na šibkih temeljih: najbližje polje, kjer so legalno gojili patentirano ogrščico, je namreč kar 8 km oddaljeno od Schmeiserjevih “onesnaženih” njiv, a kljub temu je GS-cvetnemu prahu uspelo “okužiti” kar 95 odstotkov Schmeiserjeve oljne repice! Sodišče je tudi ugotovilo, da je Percy Schmeiser nakupil velikanske količine herbicida Roundup ̶ le zakaj (če je nameraval gojiti samo svojo ogrščico, ki bi jo Roundup uničil), ko pa je Roundup mogoče uporabljati samo pri Monsantovi GM-ogrščici, ki je specifično razvita za odpornost na ta herbicid?[2] Kljub nespornemu sodnemu epilogu ostaja “mali kmet” Percy Schmeiser heroj poklicnih okoljevarstvenikov, ki se srčno bori proti gigantu Monsantu in brani pravice kmetov proti velikim korporacijam.[3] O njegovem “neenakopravnem boju” za “svobodo kmetov” so posneli celo “dokumentarni” film David proti Monsantu.[4] V informativnem gradivu poklicnih okoljevarstvenikov bomo pogosto našli trditev, da gensko spremenjena hrana povzroča alergijske reakcije, in kot “dokaz” bodo največkrat navajali primer brazilskih oreškov in soje.[5] Dejansko je citirani “dokaz” samo poročilo o raziskavah GS-soje podjetja Pioneer, ki so ji zato, da bi imela bolj ugodno beljakovinsko sestavo, dodali gen iz brazilskega oreška. Kljub temu da je bila GS-soja namenjena samo za prehrano piščancev, so nadaljnji razvoj ukinili, ko so ugotovili, da je dodani gen lahko povzročal alergično reakcijo pri ljudeh ̶ sporna soja torej nikoli ni bila gojena niti kot hrana za živali. Pri tem velja še dodatno poudariti, da bi (lahko) povsem opuščena GS-soja povzročila alergijsko reakcijo le pri ljudeh, ki so sicer alergični na brazilske oreške, in tudi alergena snov je bila povsem enaka[6] ̶ vendar brazilski oreški (ki isto alergeno snov vsebujejo povsem naravno) niso nikjer prepovedani. Ko poklicni okoljevarstveniki zahtevajo prepoved uporabe vseh gensko spremenjenih organizmov in njihovega razvoja kot razlog pogosto navajajo, da GSO vsebujejo gene za odpornost na antibiotike. Ti geni bi potem lahko npr. iz rastlin preskočili v bakterije ter tako izničili uporabnost antibiotikov za zdravljenje vrste bolezni.[7], [8] Kot mnoge trditve poklicnih okoljevarstvenikov, ki še danes predstavljajo osnovo za propagando proti GSO, vsebuje tudi ta kanec resnice: mnoge gensko spremenjene rastline prve generacije dejansko vsebujejo poleg funkcionalno vgrajenih genov še gen za odpornost na antibiotik kanamicin. Vendar pri novejših tehnologijah za gensko manipulacijo vključevanje teh t. i. promotorskih genov ni neizogibno, tako da se lahko ugovor nanaša le na že dolgo uporabljane GSO; posebna znanstvena skupina Evropskega urada za varnost hrane (EFSA) je uradno analizirala posledice gojenja tovrstnih GSO in v svojem poročilu ugotovila, da imajo te gensko spremenjene rastline “13-letno zgodovino varne uporabe za prehrano”.[9] Toda v istem dokumentu, pa tudi drugje, najdemo podatek, ki tezo o nevarnosti možnega prenosa gena za odpornost na antibiotike postavi v povsem drugačno luč: “odpornost na te vrste antibiotikov (kakršno ustvarja sporni genski dodatek) je splošno razširjena pri vrsti naravno prisotnih mikrobov, pri ljudeh in v (naravnem) okolju nasploh”. Promotorski geni, ki so jih uporabljali v genski tehnologiji, niso umetno ustvarjene tvorbe, kakršne se v naravi ne bi pojavljale; taki geni so v povsem naravnih organizmih prisotni že milijone let! Dejansko je verjetnost prenosa takega gena med vrstami zelo majhna.[10] Vendar tudi če do tega pride, je lahko to povsem naravno in je do tega prihajalo že davno pred človeško uporabo genskih tehnologij, zato uporaba GSO tveganja nič ne poveča.[11] Oglejmo si še novejši primer. Ruska nevrologinja Irina Ermakova je na okoljevarstveni konferenci v Nemčiji decembra 2005 predstavila presenetljive rezultate svojih raziskav: mladiči podgan, ki jih je hranila z gensko spremenjeno sojo ameriškega podjetja Monsanto, naj bi množično umirali v prvih dneh po rojstvu, preživeli so imeli zavrt razvoj ali so bili sterilni.[12] Seveda je ugotovitev Irine Ermakove takoj postala prima facie dokaz o nevarnosti GSO, ki ga v medijih poklicnih okoljevarstvenikov ponavljajo še danes.[13], [14] Ampak resnica je bila precej drugačna. Znanstvenike je najprej presenetilo dejstvo, da je Ermakova svoje rezultate, kakršnih ni do tedaj odkril še noben laboratorij, odmevno predstavljala le v medijih in na okoljevarstvenih srečanjih, nikoli pa ni članka poslala v objavo nobeni recenzirani znanstveni reviji. Zaradi velike medijske pozornosti domnevnim ugotovitvam o nevarnosti GSO je ugledna znanstvena revija Nature Biotechnology zaprosila Ermakovo za detajlno poročilo o njenem delu in ga objavila skupaj s komentarji štirih vodilnih strokovnjakov za biotehnologijo.[15] Sklep strokovnjakov je bil: “... ugotavljamo, da iz teh rezultatov ni mogoče izpeljati nobenega definitivnega sklepa. Poskus ni bil izveden v skladu z mednarodno sprejetimi protokoli ... Narava izvornega materiala [soje] je neznana; količine, ki so jih posamične živali zaužile, so neznane; sestava njihove prehrane je neznana ... Nenormalno visoka smrtnost in počasna rast v kontrolnih skupinah nakazujejo slabo skrb za živali.” Ermakova je torej vse podgane stradala in običajne posledice podhranjenosti pripisala GS-soji! Do danes še noben drug laboratorij, ki se drži pravil o izvajanju znanstvenih raziskav, ni uspel ponoviti njenih raziskovalnih rezultatov, kar pa poklicnih okoljevarstvenkov ne moti: Ermakova je (predvidljivo) postala heroj boja proti GSO in okoljevarstveni mediji njene članke objavljajo kot nesporno znanost. Količina:

Nazaj na spisek knjig