Kategorija: Vera in politika
Cena: 29,70 EUR
Predsedstvo SFRJ, pod vodstvom dosmrtnega predsednika Josipa Broza Tita, je v novoletni poslanici, ki so jo objavili 1. strani časnika Delo 31. decembra 1979, zapisalo preroške besede: TREBA BO VEČ IN BOLJE DELATI …
Številne raziskave javnega mnenja kažejo , da so ljudje še danes prepričani, da jim je bilo v socializmu boljše kot danes. Da jim ni nič manjkalo. Da ni bilo svobode? Dajte no, bilo je vse v redu. Seveda o mrtvih vse dobro. In spomini na stare čase, ko smo bili mlajši, so vedno lepi. Bridke številke pa govorijo drugače. Če omenimo eno samo področje. Če je bililo vse tako dobro, zakaj podaniki nismo smeli vedeti, kaj o našem raju pišejo drugi. Samo v mesecu decembru l. 1972, je bil prepovedan vnos v SFRJ za 9 tujih časnikov!
Tito za razliko od svojega vzornika Stalina ni bil intelektualec. Njegov uspeh vsaj delno sestavlja nenavadna kombinacija površne izobrazbe in uličnega nasilja.
O zgodnjem življenju velikih državnikov obstaja kopica knjig. Winston Churchill je svojo mladost opisal celo sam obenem pa obstaja ogromno del o njegovi mladosti. Enako velja za mnogo zgodovinskih velikanov, kot sta recimo oba predsedniška Roosevelta. Mladi Hitler je postal prava industrija. Pri nas in v svetu obstaja veliko del o Titu, večina s pridihom novinarskega senzacionalizma.
Simić Tita pokaže v nekoliko drugačni luči kot smo bili vajeni do zdaj. Ne kuje ga v zvede kot večina dosedanjih avtorjev*, vendar ga tudi ne zaničuje. Postopoma riše njegovo profil od ministranta, zagrizenega vojaka prve svetovne vojne, do partijskega začetnika in povzpetnika, do zaporniškega bonvivana, do nekoliko spornega šefa jugoslovanskih komunistov, do prekanjenega gverilca, neviteškega čistilca vojnih in povojnih poltičnih nasprotnikov ter, oboževalca Stalina. V povojnem obdobju ga osenči kot partijkega trdorokca na notranjepolitičnem področju in pravega internacionalista na mednarodnem področju, ki kariero zaključi z neverjetno velikim mednarodnim ugledom in državo tik pre gospodarskim zlomo. Avtor zaključi, da se Titovo življensko delo socialistična Jugoslavija ni uspelo preživati globalizacijskih tokov sodobnega sveta. Kljub temu, da raziskave javnega mnenja kažejo, da si večina misli, da smo v titovem obdobju živeli boljše in da nam ničesar manjkalo, se Simićevi oceni lahko pridružimo. Če še leta 2009, urednik časnika Finance za, za najbolj razviti del nekdanje SFRJ, zapiše: večinoma imamo zanič in slabo plačane službe, neučinkovito zdravstvo in socialni sistem, zazrti smo v preteklost ne v prihodnost. Nismo sodobna družba, temveč davčno kleptokratska država na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, potem je jasno da projekt Jugoslavije, ki bo svetal zgled celemu svetu, ni ravno zgodba o uspehu. Tito je v tem smislu kot preroško poudarja R. Rizman tudi vir jutrišnjega dela in ne samo izraz preteklosti.
Temu bi lahko pritrdili tudi v luči današnjega podatka, da je Slovenija v samem vrhu držav z največjim številom bolniških izostankov z dela. O svojevrstni politični kulturi in kulturi dela, ki je nastala v SFRJ, gotovo pričajo tudi pri nas nastala gesla kot je tisto, da nas nihče ne more tako slabo plačati, da ne bi mogliše slabše ali manj dleati itd.
Pomembno spoznanje, ki ga prinaša duh Simćevega pisanja, je spoznanje da je titov sistem bil take vrste, da praktično nobena odločitev o svobodi in aretaciji - življenju in smrti posameznikov ali celih skupin, ni mogel brez njegove odobritve nihče samostojno sprejeti.
.
Kot pravi avtor, ta knjiga in verjetno tudi vsaka druga o Titu, ne bo mogla zadovoljiti vseh.
Simić opozarja na friziranje dejstev in popravljanje zgodovine. In to plastično pokaže na povsem na postranskem dogodku, je Franjo Broz, Titov oče odhajal čez Sotlo na slovensko stran krasti drva. Titov uradni biograf Vladimir Dedijer ta dogodek prikaže v pozitivni luči:
»kamor je Franjo Broz odhajal sekat drva, ki jim jih je primanjkovalo«
Lahko potegnemo vzporednico med avtokratom Francjožefom, predzadnjem avstrijskim cesarjem, ki je bil, tako kot Tito, še veliko let po razpadu imperija ( k temu je največ prispeval sam) zelo priljubljen med svojimi podaniki. Dokler je še živel je še uspeval držati skupaj po vseh šivih pokajoči imperij. Po njegovi smrti pa je Avstroogrska zelo hitro razpadla. Namesto, da bi državo reformiral in odstopil, je v nedogled (68 let , Tito le 35 let) vzdrževal svojo »prosvetljeno« avtokracijo do njenega neslavnega konca.
Josip Broz je v tem smislu usodo preizkušal vsaj petkrat. Prvič, ko je na začetku okupacije spodbujal premalo domišljene napade na okupatorjeve posameznike, ki so povzročili nesorazmerne povračilne ukrepe ( 1: 100) za vsakega ubitega nemškega vojaka. In takrat, ko je sredi okupacije, kljub izrecnemu nasprotovanju Rusov in ostalih zaveznikov, začel izvajati revolucijo, tretjič na sremski fronti l. 1945, ko je samomorilsko napadal umikajoče se nemške enote in četrtič ob čiščenju političnih nasprotnikov l. 1945. In pogojno tudi petič,** ko je l. 1975, z Rusi na vrat na nos podpisal sporni vojaški sporazum, ki bi Jugoslavijo lahko potegnil v spopad z Zahodom zaradi bljižnjevzhodne krize.
Pero Simić je prvi jugoslovanski avtor, ki o Titu piše na osnovi spisov iz ruskih in beograjskih arhivov. In to je največja največja vrednost te knjige. Končno nam je Tita odkril v pravi luči.
Beograjski arhivi so tisto, čemur se pri resnem pisanju o Titu ni mogoče izogniti. Prav tako pa brez vpogleda v izvirne ruske dokumente ni mogoča objektivna in sstematična slika o Titu v obdobju do 1948, ko ga je Stalin izobčil.
Simičev namen je javnosti in zgodovinski stroki predstaviti novo gradivo, ki bo v pomoč pri nadalnjem preučevanju Titove osebnosti in njgovih dejanj.
Pero Simić se je lotil prve politične biografije Tita. Ne zanima ga torej ali je imel eno ali dve maserki in ali je imel psa pudlja ali nemškega ovčarja. Usmerja se na njegova politična dejanja , ki so že od 20-ih let prejšnjega stoletja zelo avanturistična , sporna in pogosto tudi škodljiva za Jugoslavijo in njeno usodo.
Avtor ne skuša zvaliti vse krivde zaradi maršalovih nerodnih odločitev na ženska oz. na Jovankina pleča kot so to dozdaj počeli številni pisci o Titu. Kot politični biograf je dolga leta marljivo pregledoval arhive in skušal najti dogodke in dejanja, ki so v mladih letih politično izoblikovali nadarjenega politika. Oblikovanje osebnosti v času predvojnega komunističnega ekstremizma tako v jugoslaviji kot v SZ je dalo poseben pečat. Pečat diktatorja, ki se je sistematično pripravljal na nasilen prevzem oblasti v svoji državi, pri tem pa je vestno izpolnjeval zahteve iz svetovne komunistične centrale. Tudi ko se je s centrom razšel je neomajno vztrajal pri v mladosti sprejetem svetovnem nazoru in političnih metodah, ki se jih takrat naučil.
Doslej so skoraj vsi pisci o maršalu Jugoslavije pisali zgodbe na podlagi govoric, domnev uradne doktrine, ki so jo zelo radi razmnoževali tudi časopisi. Resnega dela v arhivih pa se ni doslej lotil nihče drug (svetla izjema je Silvin Eiletz).
Knjigo priporočamo Titovim oboževalcem in njegovim kritikom, tisti ki pa iščejo resnico, jo bodo itak sprejeli za svoje ljubše branje.
- Smatram, da je knjiga do te mere izpod standarda kritičnega novinarstva odnosno publicistike ... je objava te knjige škodljiva za ugled vaše založbe.
- Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB Slovenije
Več o knjigi na www.tito-skrivnost.si
--------------------------------------------------------------------------------
* Rudi Rizman leta 1981 v predgovoru Dedijerjeve druge knjige Novih priloga za biografiju, govori o epohalni vlogi Tita v sodobni zgodovini človeštva.
* Lawrence Sondhaus Franz Conrad von Hoetzendorf - arhitekt prve svetovne vojne, Orbis, Ljubljana, 2006 str. 291.
* *Če sem ne štejemo še pozivov na oboroženo vstajo proti režimu v Jugoslaviji v februarja 1941.
Količina: